»Bistvo poezije … uporabili ste zelo zanimiv izraz. Dotakniti se občutja, to mi je zelo všeč.«

»Razpadli so mi vsi sistemi pravičnosti. Razpadel mi je jezik. Sestavljam ga nazaj.«

»problem z brezhibnimi pesmimi je / da v njih ni prostora za obscenosti / nobenih namigov na razuzdanost / pivo in konjske dirke, ampak to nisem jaz.«

»želim si da bi me vrgel ob steno / me držal za vrat / da ne morem vdihniti / upam da me boš danes porezal / in na tla s krvjo napisal moja si«

»In zdaj se je v tem njenem / negibju / zganilo nekaj, ker me hoče izstisnit iz / sebe, skotít / na novo v neko drugo naročje in me / lizat / lizat / do lužice, do suhega zlatá sončnega / smétja / sproti / žvrkljánega v toplo skodelico jutra.«

»Vse, kar smo skrili, lahko najdemo v pisanju. Jaz niti ne skrivam prav dosti, nenehno govorim tudi to, česar drugi morda ne bi. Tisto, o čemer se molči.«

»poezija mi bo naravnala kosti / razvezala vozličke v hrbtenici / naoljila sklepe napela mišice / da me bo potem toliko laže / toliko bolj prepričljivo izničila«

»Bog, včasih me vzameš v dlan in mi lahno stiskaš grlo – da bi zažgolela in zapela pesmico za Tebe, edinega Tebe.«

»A zdaj je jesen, mi pa smo majhni. / In ogromna / je edino naša usoda. // Tako vsaj vemo, / nič drugega ni potrebno, / kakor le čim bolj sveže utripati čez to zimo«

»Kdo naju je zvezal, mene in moje telo? / Zakaj moram umreti / skupaj z njim? / Pravico imam izvedeti, kje teče meja / med nama. / Kje sem jaz, jaz sama, sama. // Trebuh, sem v trebuhu? V črevesju? / V vdolbini spola? V prstu na nogi? / Baje v možganih. Ne vidim jih.«